Ceggia, Oriago in Benetke predstavljajo literarni park Vice, park karnevala in skupnosti.
Dantejevo življenje in njegovo literarno delo sta prepletena s številnimi povezavami in sklici na beneško območje. Med svojim izgnanstvom je Dante nedvomno obiskal Treviso, kjer je bil gost Gherarda III. da Camina, ki ga poveličuje v XVI. spevu Vic; Verono, kjer sta ga sprejela Bartolomeo in Cangrande della Scala (Vice XVII); ter Benetke, kjer naj bi po izročilu gostoval pri dožu v palači Soranzo.
Tam ga je posebej navdušil Arsenal, ki ga živo opisuje v XXI. spevu Pekla. Gre za ladjedelnico, katere smola je uporabljena kot primerjava s smolo, ki vre v jarku, kjer so kaznovani podkupljivci. Benetke so bile tudi zadnje mesto, ki ga je Dante obiskal kot odposlanec ravenskega vladarja Guida Novella da Polente; ob vrnitvi z tega poslanstva je leta 1321 izgubil življenje.
Mesto je omenjeno tudi v IX. spevu Raja, kjer Dante z besedo »Rialto« označi celotno lagunsko naselbino, ter v XIX. spevu Raja, kjer se sklicuje na beneški denarni kovanec.
Območje Ceggie in Oriaga pa se pojavi v V. spevu Vic kot prizorišče umora milanskega podestata Jacopa di Ugucciona del Cassera. Leta 1298 ga je v tamkajšnjih močvirjih dal umoriti ferarski markiz Azzo VIII.
Te zgodbe povezujejo Ceggio, Oriago in Benetke v skupen prostor spomina, poti in srečevanj. Danes se tej tradiciji pridružuje tudi zgodovinski karneval v Ceggii, ki kot praznik skupnosti ohranja duh preobrazbe, ustvarjalnosti in skupne kulturne dediščine.
Dantejevo pripoved dodatno bogatijo številni beneški avtorji, od Carla Goldonija do Andree Zanzotta in drugih, ki so pomembno zaznamovali literarno podobo tega območja.
Te zanima več o mestu Ceggia? Za več informacij vprašaj DANTE AI
Miniatura iz znamenitega pariškega Dantejevega kodeksa prikazuje začetek Vic, drugega dela Dantejeve Božanske komedije. Kodeks, povezan z Izolo, predstavlja dragoceno pričevanje o razširjanju Dantejevega dela v severnem Jadranu
Spominska plošča na pročelju vile Moro v Oriagu navaja tercine iz Pekla (V, 79–84), ki omenjajo krvavi umor Jacopa di Uguccioneja del Cassera, bodočega podestata v Milanu, ki ga je dal umoriti Azzo VIII. d’Este, gospod Ferrare. Prav v bližini Oriaga, na bregu kanala, kjer se Brenta obrne proti morju, je Jacopo izdihnil – ranjen, prekrit z blatom in lastno krvjo.
V XVI. spevu Pekla Dante opisuje žareče sipine šestega kroga, kjer so kaznovani tisti, ki so zagrešili nasilje nad svojimi bližnjimi. Da bi prizor prikazal še bolj nazorno, jih primerja z nasipi, zgrajenimi v flamskih deželah med Wissantom in Brugesom, ter z nasipi ob reki Brenti, ki teče v bližini Mirana.
V Raju IX, 25–27 Dante omenja Benetke z besedo »Rialto«, srcem nekdanjega lagunskega naselja. S to metonimijo pesnik označuje obsežno pokrajino, ki se je raztezala od trgovskega središča Serenissime vse do alpskih izvirov rek Brenta in Piave. Šlo je za resničen in simboličen prostor, ki pa ga je po Dantejevem mnenju zaznamoval globok duhovni propad.
